Med bloki sredi Ljubljane stoji hiša s pisano vetrnico na strehi. Ne sega do oblakov in nima velikih težkih vrat z medeninasto kljuko, kot se za mogočne stavbe spodobi, in vendar je v njej vse polno nemajhnih reči - smeha, znanja, ljubezni, skrbi, vrišča, zaupanja, tišine...
Nekje sredi vsega tega smo mi, VESELE GLAVCE in naša vesela srca. Najbolj srečni smo, ko odkrivamo, kako se mešajo barve, ko čakamo, da pride sonce spet malo naokrog, ko kukamo skozi okno in oprezamo za obiskovalkami našega atrija - vranami, ko pocrkljamo svoje plišaste ponije, ko nas kakšna prava muca poliže po licu ali ko se čisto nepričakovano od nekod pojavijo bonboni...
Kdorkoli nas želi najti, nas spozna po zelo poskočnem koraku in širokem nasmehu (na nekaj stalnih zob še čakamo, vendar so že na poti).
1 komentar:
Meni je bilo na počitnicah zelo všeč ker, sem se jih tudi veselila.
Objavite komentar