Kljub meglenemu ljubljanskemu jutru smo se dobre volje spravili na avtobus. V tem trenutku nismo niti najmanj slutili, da nas sonce čaka že za vogalom :)
In takrat se nam je odprl čudovit pogled na naš Triglav.
Sveže dopoldne nam je pognalo kri po žilah in še preden smo začeli s hojo, smo se morali pošteno okrepčati.
V naših gorah ne paše japonska malica prav nič manj kot slovenski sendvič.
In že hitimo skozi gozdne planjave. Oziramo se za ptički, vevericami, sloni, žirafami in drugimi zanimivimi živalmi. (Vas zanima naš uspeh? Drugič morate z nami :))
Prvi postanek smo težko čakali, kajti žeja je huda reč.
Dan je še lepši, če je s tabo tvoja ljubka cofkasta kapica.
Ko smo stopili iz sence, smo si morali bunde zavezati na nahrbtnik. In ko je čez nekaj časa pot spet zavila s sonca, smo se morali ponovno zaviti v toplejša oblačila.
Okrog nas je bilo vse polno mladih borov, prekritih s lesketajočimi se kapljicami. Punce bi si rade nadele te bisere, pa ni šlo.
Ušesa lahko spravimo pod trak ali kapo. Kaj pa naj naredimo s premraženim noskom?? (No, Peter Nos ima eno rešitev :-)
Pa spet jemo...
...in to veliko več in veliko bolj z užitkom kot v šoli.
Bonboni pašejo prav povsod po svetu.
Hoja nazaj, ko nas kar samo nese navzdol, mine v kramljanju. Če se tega dne nismo naklepetali, potem naj nas koklja brcne!
In ko se sonce počasi obrne navzdol, smo tudi mi že pri avtobusih. Med vožnjo nazaj vse brenči in le redki majčkeno zadremajo. V Ljubljani pa nam naproti pridejo starši in zadovoljni si planemo v objem.
In kot bi rekel Pujev prijatelj Tiger (ki je tako zelo srečen, ko skače): "What a tiggerific day!"
(Še kakšno malenkost več lahko izveste na šolskem blogu. Povezava nanj je na levi strani med *našimi veselimi prijatelji*;)
Nanjo smo prilepili prav vse, kar je potrebno za prvi obisk - naše vesele glavce, fotografijo naše šole, našega mesta in naše države z zastavo...
Seveda na našega zmajčka tudi slučajno nismo pozabili. Hana J. ga je takole mojstrsko upodobila:
Še ena skupinska za spomin...
...nato pa smo vso reč zvili in jo dodobra ovili z lepilnim trakom, saj ne bi radi, da kje nad morjem paket razpade in se potopi čisto do dna (in ga potem prav nihče na svetu nikoli več ne najde).
In sedaj se sprašujemo, kdaj bomo tudi mi dobili kakšno zanimivost z Otoka...
