IZLET V TAMAR

Kljub meglenemu ljubljanskemu jutru smo se dobre volje spravili na avtobus. V tem trenutku nismo niti najmanj slutili, da nas sonce čaka že za vogalom :)

In takrat se nam je odprl čudovit pogled na naš Triglav.

Sveže dopoldne nam je pognalo kri po žilah in še preden smo začeli s hojo, smo se morali pošteno okrepčati.

V naših gorah ne paše japonska malica prav nič manj kot slovenski sendvič.

In že hitimo skozi gozdne planjave. Oziramo se za ptički, vevericami, sloni, žirafami in drugimi zanimivimi živalmi. (Vas zanima naš uspeh? Drugič morate z nami :))

Prvi postanek smo težko čakali, kajti žeja je huda reč.

Dan je še lepši, če je s tabo tvoja ljubka cofkasta kapica.

Ko smo stopili iz sence, smo si morali bunde zavezati na nahrbtnik. In ko je čez nekaj časa pot spet zavila s sonca, smo se morali ponovno zaviti v toplejša oblačila.

Okrog nas je bilo vse polno mladih borov, prekritih s lesketajočimi se kapljicami. Punce bi si rade nadele te bisere, pa ni šlo.

Ušesa lahko spravimo pod trak ali kapo. Kaj pa naj naredimo s premraženim noskom?? (No, Peter Nos ima eno rešitev :-)

Pa spet jemo...

...in to veliko več in veliko bolj z užitkom kot v šoli.

Bonboni pašejo prav povsod po svetu.

Hoja nazaj, ko nas kar samo nese navzdol, mine v kramljanju. Če se tega dne nismo naklepetali, potem naj nas koklja brcne!

In ko se sonce počasi obrne navzdol, smo tudi mi že pri avtobusih. Med vožnjo nazaj vse brenči in le redki majčkeno zadremajo. V Ljubljani pa nam naproti pridejo starši in zadovoljni si planemo v objem.

In kot bi rekel Pujev prijatelj Tiger (ki je tako zelo srečen, ko skače): "What a tiggerific day!"

(Še kakšno malenkost več lahko izveste na šolskem blogu. Povezava nanj je na levi strani med *našimi veselimi prijatelji*;)

ŽIVIMO SKUPAJ

V šoli preživimo skupaj tudi po 8 ali 9 ur dnevno. Vsak dan, petkrat na teden. Več kot s svojimi starši, saj med tednom večino skupnega časa z njimi porabimo za spanje. In to življenje v šoli ni življenje eden mimo drugega. Ne moremo se ne videti, ne slišati, ne čutiti... Ne morem se skriti v omaro ali pokriti čez glavo in živeti v svojem svetu. Druži nas igra, učenje, skupne zadolžitve, pogovori ali pa enostavno le ista klop.

Kako preživeti skupni čas lepo in dobro? Da bomo veseli zapustili ta naš skupni prostor in se naslednji dan radi vrnili nazaj?

Popolnoma jasno nam je, da se moramo truditi biti potrpežljivi in prijazni drug z drugim, da moramo spoštovati drug drugega, upoštevati šolska, razredna pravila, si pomagati...

... pa vendar je včasih tako težko ravnati v skladu s tem. Kako naj človek ostane miren, ko te sošolec divje pohodi (nalašč ali ne - boli kot strela!), ko že vsi razumemo, kako se sešteva s prehodom in bi radi računali naprej, učiteljica pa še vedno nekomu razlaga in razlaga..., ko je skakanje v koloni preprosto tisočkrat zabavneje kot stanje pri miru (in to eden ZA drugim, lepo vas prosim), ko je ideja, ki nam je ta hip padla na pamet, tako dobra, da jo moramo vendar povedati na glas TAKOJ in niti sekunde pozneje (a sošolka govori? ja pa njena misel je ja čisto brezveze!)...

In zato je za nas vsak dan nov izziv. Želimo si odrasti v strpne ljudi, ponosne nase in razumevajoče do drugih.

Prav vsak od nas je majhen, svoj, zanimiv in poseben kamenček v tem prostoru in času (mamice in očki to že iiiitak vejo, a ne?). Vsak sije s svojim žarom in prav zaradi te različnosti je svet bogat in zanimiv in lep.

In ko bomo enkrat veliki, bomo do teh spoznanj pomagali tudi svojim otrokom in oni njihovim... In potem naj še kdo reče, da življenje ne more biti čudovito! (ali vsaj skoraj čudovito :)

VRANI IZ NAŠEGA ATRIJA

Vsak dan 1. uro nam pred naš razred prideta v goste dve vrani (gospa in gospod Krakra, tako se nam zdi).

Temni, veliki, ponosni, radovedni... in mi pritisnemo svoje gumbkaste noske na okna in ju opazujemo. Počasi stopata po travi in majeta z glavo zdaj na levo, zdaj na desno. Brskata med svežimi bilkami za vranjimi dobrotami in če jima je vranja sreča mila, tudi kaj najdeta. Takrat sta s polnima kljunoma pravi važički! Zadnjič smo jima vrgli košček jabolka in eni od njiju je prav teknil.

Toda težko ju je ujeti na sliko. Ko odpremo okna, prav po vranje zakrakata, razširita svoja močna krila in čisto počasi odjadrata na streho bližnjega bloka. In mi jima lahko le pomahamo v pozdrav :)

Sicer pa se ju tudi takole lahko spravi na papir ;)

MORSKO RAZPOLOŽENJE

Danes, ko se je po dnevih sivine tudi sonce odločilo spet zlato zasijati nad našimi veselimi glavcami, smo si prebrali majhno in čudovito in nežno poletno pesem (od morja se nikakor ne moremo posloviti :)

POČITNICE

SEDEM JADRNIC NA MORJU.

LET GALEBOV PREK PEČIN.

RDEČE SONCE NA OBZORJU.

DROBNO PISMO ZA SPOMIN.

Vojan Tihomir Arhar

V ustih smo spet začutili slano nagajivo morsko sapo in tudi iz nas so privrele sladke misli na brezskrbne dni. Pa smo sestavili svojo pesem.

SONCE TOPLO SIJE. VELIKO LADJIC SE ZIBLJE NA VODI. PO MODREM NEBU LETAJO GALEBI. OBLAKI SO SKRAVŽLJANI IN BELI. KOT OVČKE :) HITRO HITRO POTUJEJO NAD MORJEM. VETER MAJE PALME. Z ENE PADE KOKOSOV OREH IN SE RAZTREŠČI. VELIKI PISANI ŠOTORI SO VSE NAOKOLI. PO OBALI LEZE POLMETRSKA RAKOVICA. OTROCI SE ŽOGAJO V VODI IN IGRAJO V DROBNEM RUMENEM PESKU. KAMELE TEKAJO PO OBREŽJU. V GLOBINI SE RAZTEGUJEJO MEDUZE. DELFINI SKAČEJO IZ VODE VISOKO DO SONCA. MAJHNE RIBICE SE RAZIGRANO LOVIJO. PO PLAŽI SO RAZTRESENI ZANIMIVI IN SMEŠNI KAMNI. POLNO JE ŠKOLJK. DEKLICA HODI PO NJIH IN LUPINE JO PIKAJO V PODPLATE. KO DVIGNE POLŽJO HIŠICO, IZ NJE POKUKA RAKEC. SONCE ZAIDE IN SONČNI ZAHOD JE ZELO RDEČ.

2.B

RAZGLEDNICA ZA BOLNIKE

Danes smo se pri slovenščini ukvarjali z razglednicami in se seveda spomnili naših veselih glavc, ki trenutno vročični in kašljajoči in grlobolni (tako pripovedujejo starejše sestre in znanci) ležijo doma. Za Nežko, Bena, Leo in Hano M. smo napisali pozdravčke. Da bodo vedeli, da vedno mislimo nanje :)

SE ŠE SPOMNITE POČITNIC?

Čeprav smo v šoli šele nekaj dni, že veselo slikamo, pojemo, telovadimo, štejemo, povezujemo... in sploh s polno močjo drvimo novim spretnostim, znanju in doživetjem naproti. Počitnice in poletje se zdita nekje daleč. A še nista pozabljena :) Tule je nekaj naših spominov.

Beno: Bil sem na morju.

Matej: Z družino sem bil trikrat na morju - v Makarski, Kopru in Umagu.

Patricija: Jaz sem bila na Cresu. Ravno takrat je bilo neurje. Pihalo je in grmelo, mi pa smo bili v tem času zunaj. Skrili smo se v skladišče. Slišali smo, kako so na tla padali kozarci. Raztrgalo nam je baldahin in polomilo okna, zato smo prespali pri prijateljih.

Šejla: Jaz sem bila v Izoli, kjer sem se igrala in veliko plavala.

Hana M.: Mi smo bili na Brionih. Tam sem s kruhom hranila jelene, ki so prišli do gostilne. Šli smo na safari in se naokrog vozili z avtomobilčki. Videla sem odtis noge dinozavra.

Ajda: Mi smo s čolnom pluli naokoli in bilo je zelo lepo. Medtem smo mucka Donija pustili pri babici in ko smo se vrnili, je bil kar jezen na nas, še posebno na mami.

Nik: Jaz sem bil s prijateljem na Krku v kampu Glavotok.

Yon: Med počitnicami sem veliko igral računalnik. Pogosto sem se dolgočasil. Brat Yap mi je pa precej nagajal.

Nina Čan: Poleti sem se vrnila z Japonske. Nekaj časa sem preživela v Ljubljani, potem pa sem odšla še k babici in dedku v Trst. Plavala sem in iskala školjke.

Hana U.: Najprej sem šla z mami na jadrnico, potem sem šla še z očijem v Grčijo. Zelo dolgo sva plula, tudi prespala sva na trajektu. Bila sem tudi pri babici na morju.

Urban: Na Krku sem užival v plavanju. Najbolj mi je bilo všeč spanje v prikolici in lunapark.

Nina T.: Bila sem na Djerbi, kjer sem veliko plavala v bazenu. Tudi kamelo sem jahala. Ko smo se vrnili, smo odšli najprej v Ljubljano, potem pa še v Portorož. Tako sem bila v enem dnevu kar na treh mestih.

Ana: Zelo sem uživala na morju. Prestrašila pa me je tramontana. Takrat sem se skrila pod odejo. Bila sem tudi v Legolandu, od koder sem veselim glavcam poslala razglednico.

Lea: Tudi jaz sem bila daleč - v Tuniziji. Ogledali smo si farmo nojev, največjo tržnico v deželi, peljali smo se z ladjo, jahali kamele, kopali smo se pa v bazenu, ker je bilo morje umazano.

Luka: Bil sem v Punatu. Videl sem veliko ladij in rib. Veliko sem plaval.

Nežka: Tudi jaz sem v Piranu doživela nevihto, vendar sem skoraj vso prespala. Zjutraj sem videla, da je bilo vse prevrnjeno. Obiskali smo tudi Sečovlje, kjer je živela moja mamica, in Trento.

Hana J.: Jaz sem bila na Samosu, kjer smo imeli svoj bazen, in v Rovinju. Ko smo igrali človek, ne jezi se, sem vsakič zmagala :)

Nika: Bila sem v Termah Čatež in Zambratiji s sestričnami.

PRVI ŠOLSKI DAN

Prišel je nov dan v novem šolskem letu in mi smo se spet našli v našem razredu. Malce v zadregi, ampak veseli (kaj pa drugega, saj smo vesele glavce!), da se spet vidimo.

Tudi prvi sončni žarki so se (prav tako veseli, seveda) vsuli med nas in nas takole našli ravno med jutranjim klepetom. Med nami smo pozdravili novo sošolko Patricijo in učiteljico podaljšanega bivanja Majo. Spomnili smo se tudi bivše sošolke Maje in ji v mislih poslali najlepše želje. In Nina Čan je spet z nami - jupiiii!

Povedali smo si vse poletne novice in doživljaje (pa še več) ter se lotili tudi ilustriranja.

In ko smo zahrepeneli po širokem modrem nebu, smo s svojimi že znanimi zajčjimi skoki osvojili atrij in prenovljena igrala. Še prej smo seveda na nove plošče pred vrati zelo vzorno pospravili svoje copatke.

Gugalnice imajo nova živo rdeča tla in sploh se padec na zadnjo plat sedaj ne zdi več tako boleč.

Nova plezalnica je precej trdnejša. In kot da so tudi oblaki na tej bližji :)

Kmalu bo časa za igranje na prostem manj in z vsem, kar premoremo, poskušamo ujeti čim več vetra. Da si ga spravimo v srce za težke čase.

Mehka zelena trava je idealna za tekanje s prijatelji. Sploh, če so za tabo meseci brez stare družbe.

Tudi skozi igro lahko izvemo veliko o sošolcih. Samo povedati je potrebno, kaj imaš rad, in že vsi tebi podobni zamenjajo hiške.

Na koncu pa še pravljica o učeni buči (ki je zares trikrat buča, ha!) in dopoldne se razblini v rumen dan. Jutri pa spet :)