EKODAN

Na prekrasno sončno soboto smo se zbrali v šoli, da se pogovorimo o težavah naše ljube Zemljice (za katere smo odgovorni sami!), razmišljamo, iščemo rešitve zanje ter se s podpisom ekolistine zavežemo, da bomo storili vse, kar je v naši majčkeni moči, da ohranimo (rešimo! pravzaprav) dobro in prijazno življenje za vsa živa bitja na našem planetu.

Zgodba o Jakcu, ki se je naučil ločevati odpadke, nas zelo zanima.

Tudi sami poskušamo razvrstiti reči, ki so do sedaj končale v enem samem košu, na tri kupčke: embalažo, biološke odpadke in nekoristne odpadke (papir smo do sedaj že zbirali v ločeni škatli). Spoznavamo, kako pomembna je ponovna predelava: z njo zmanjšamo količino odpadkov, prihranimo pri energiji in varčujemo z naravnimi viri.

Tudi v šoli lahko namesto novih materialov za ustvarjanje uporabimo odpadke: plastenke, staro volno, zapacane kartonaste liste, ki se že dolgo valjajo na dnu omare...

Lotimo se barvanja. Tole bo čudovito rdeče krilce. (Ali pa mogoče srajčica... :)

Punčke bodo potrebovale tudi obraz...

...pa roke in noge tudi.

Seveda brez prikupne pričeske ne gre niti slučajno! Naše gospodične bodo zagotovo nadvse mične.

Pa so res! Fantje jih uspejo pokazati objektivu, punce pa nam skozi vrata pobegnejo v sveže zelen in v soncu žareč atrij. Le kdo lahko v takem vremenu sploh še zdrži nezunaj???

Takole nas sedaj naše ekoprijateljice čakajo v razredu, mi pa medtem uživamo v čudovitem pomladnem dnevu.

ODMORI SO KUL!

Odmori so prav odlična reč in fotoaparat je ujel le nekaj njegovih podob.

Z računalnikom je vaja v glasovih nadvse zabavna. Ali se omara začne z istim glasom kot opeka?
(Vsi vadimo, eden pa klika :))

A je kdo rekel, da ne maramo sadja? (Te pomarančne čolničke bi še angelčki jedli...)

Winxice so pa itaaak! zakon. (Kaj pa fantje na to pravijo?) V soboto jih bomo pa zaradi šole zamudile, smrk, smrk...

V našem razredu so popularni tako računalniki kot pisalni stroj(čk)i. In sploh ni nujno, da pišejo.

KORENČEK + SKUTA + SOL = NJAM :)

Šola ni samo spoznavanje števil, glasov, petje, igranje na male inštrumente, slikanje..., ampak tudi bolj praktične dejavnosti, med katere sodi npr. priprava zelo okusnega namaza (treh pravzaprav), s katerim kakšno urico pred kosilom nadvse uspešno utišaš majčkeno lakoto, ki že raste sredi naših trebuščkov.

Po OBVEZNEM! umivanju rok, čiščenju miz in pranju raznoraznih sadežev se najprej lotimo obdelave surovin: lupljenje jabolk,

strganje korenčka, ribanje korenčka,

nato ribanje jabolk,

in ribanje orehov. (Ste opazili, kako spretni smo? Od tega dne naprej smo brez dvoma kvalificirani za pomoč v kuhinji ;)

Ojej, koliko posode se je nabralo... Ampak skupaj jo hitro pomijemo, obrišemo, pospravimo v svoje torbe ali vrnemo v kuhinjo.

Tudi mize je treba spet počistiti in delo gre odlično od rok tako fantom kot deklicam (Punce, ne pozabite tega!).

Sedaj je treba vse sestavine zmešati. A gre sol v korenčkov namaz ali v jabolčni?

Kuharica Mira nam je narezala kruhke, mi pa jih že znamo lepo premazati z namazi (orehov, korenčkov, jabolčni). Pred nami stojijo trije slastni pladnji....

Komaj si utegnemo zaželeti dober tek, že se naše roke stegnejo k dobrotam (joj, kako težko smo jih krotili) in usta so še v tistem hipu polna. Uh, koliko dela imajo!

Prazni pladnji povedo svoje, mi pa lahko rečemo le to: BILO JE ZABAVNO, NJAMNJALNO IN ŠE ZDRAVO POVRHU!

ŠPORTNI DAN

Zdesetkani zaradi dobro organiziranega napada virusov in bakterij se nas je le deset napremagljivih junakov našega razreda odpravilo v Šport Siti, da si telo okrepimo z vajami in zanimivimi dejavnostmi.

Najprej je na vrsti seveda preoblačenje in priprava. Dvorana je velika (in naši obrazi nekam zaskrbljeni?).

Kdo bo prvi na virtualnem atletskem stadionu? Zaskrbljenosti ni več, pokaže se borbenost (in veselje ob zmagi).

Bolj mahaš, bolj skačeš, bolj cepetaš na mestu..., več možnosti je, da tvoj virtualni škratek prvi priteče v cilj.

Tudi ples brez prikupnega soplesalca je luštna reč...

Le kdo lahko dve uri in pol le miga in miga in miga? Treba je dotočiti gorivo, da lahko mašinca spet potegne.

Hokej, kot se ga ne bi sramoval noben profesionalec.

Divji ali nedivji, ta šport je očitno primeren tudi za kratek razmislek o ??? (Le kdo od odraslih bi to sploh lahko vedel?)

In ko so minili vsi poskoki in odrivi in odboji, smo ugasnili motorje ter...

se utrujeni vrnili v šolo. Na kosilo. (Uhhh, kako nam je tokrat teknilo!)

SREČNO POT, NINA!

Naša draga Nina Čan odhaja na Japonsko in takole smo se spravili k delu, da ji narišemo in napišemo nekaj v slovo.
Želimo ji, da:
- se bo s sošolci imela rada. (Lea)
- se bo imela na Japonskem lepo. (Ana, Maja)
- bo na Japonskem srečna. (Matej)
- se kmalu vrne, ker jo že pogrešamo. (Hana U., Nina T.)
- hitro ozdravi in da se v novi šoli ne bo prepirala s sošolci. (Hana M.)
- bo na Japonskem zdrava. (Nika)
- se bo imela lepo v šoli. (Nežka)
- bo v novi deželi našla čim več prijateljev. (Yon)
- se okopa v Tihem oceanu, če bo dovolj topla voda. (Luka)
- se bo naučila čim več iger in nas jih naučila, ko se vrne. (Šejla)

Tole pa je še naša umetnina (direktno iz našega srca samo za Nino) in objem naših veselih glavic: SREČNO POT IN KMALU NASVIDENJE!

VOLK IN RDEČA KAPICA IN 1.B

Naš razred je eden tistih kotičkov sveta, kjer lahko srečate pravljice. Veliko pravljic. Tokrat je ena od njih med nas pripeljala tih teman gozd s hišico na sredi, v kateri živi stara dobra ženica, ki zna šivati čudovite rdeče kapice. Tako čudovite, da deklice ne želijo nositi ničesar drugega kot le te rdeče žametne kapice in potem dobijo ime Rdeča kapica.


Ampak v pravljicah se navadno zgodi kaj nenavadnega, pravzaprav precej grozljivega, če dobro premislimo. Zato se v tem našem tihem gozdu najdeta tudi volk in lovec s puško (o tem, kdo je slab, kdo dober in če je puška potrebna, pa malo kasneje).

En dva tri so bile lutkice narejene in predstava se je lahko začela.

Pred davnimi davnimi časi je živela majhna punčka...

... z imenom Rdeča kapica. Mamica jo je poslala k bolni babici in ji naročila, naj nikar ne skrene s poti.

A kaj, ko se je kmalu od nekod prikazal požrešni volk in Rdečo kapico speljal med rožice, eno lepšo od druge. Kako sploh naj se majhna punčka upre nabiranju cvetic za svojo slabotno babico??? (Ti zviti zviti volk!)

In medtem je hudobec našel babico ter jo z veseljem pospravil v svoj veliiiiikaaanski trebuh.

In ko je Rdeča kapica prispela v babičino hišo s polnim naročjem cvetja, seveda ni opazila ukane in po tistem znanem "BABICA, ZAKAJ IMAŠ PA TAKO VELIKA USTA?" tudi sama končala v volčjem žrelu.

Na srečo pa je strahotno smrčanje zaslišal dobri lovec (s puško) in takoj mu je bilo jasno, da tukaj nekaj ne bo v redu.

Spravil je ubogo babico in Rdečo kapico na svetlo (revici sta bili komaj še živi!),...

...volku pa napolnil trebuh s kamenjem, da se je zrušil in žalostno izdihnil.

Od takrat naprej se nikomur več ni bilo treba bati strašnega volka in Rdeča kapica je lahko nabirala rožice in vandrala naokrog, kolikor ji je srce hotelo.