Na dan, ko nam je zima še zadnjič v tem letu (trkamo!) ponoči nasula srebrni sneg pred šolski prag, se je naša četica odpravila na Pedagoško fakulteto, da si ogleda razstavo o Darwinu. 
Tokrat smo se spravili na mestni avtobus in uspešno smo zasedli zadnji del avtobusa. Za nekatere od nas je bila to zanimiva sprememba. (Sedaj čakamo še na kakšno vožnjo z vlakom, parnikom, konjsko vprego ali vsaj z balonom).
Na fakulteti so nas najprej pozdravili bonboni :) A mi se na njihovo prijaznost nismo ozirali - z veseljem smo jih takoj pohrustali :))
In že nas je profesorica Barbara Bajd popeljala med panoji...
Saj naša Zemljica pa niti ni tako velika, a ne? Kaj, če bi dali šolo na kakšno galejo in se tudi mi odpravili okoli sveta? (spet vprašanje za ravnateljico =)
Kaktus se je odlično prilagodil na suho okolje in zato še danes uspešno raste pod našim soncem. Ker ima namesto listov bodice, ne izgublja toliko tekočine.
Med lobanjami naših prednikov smo se počutili čisto ok.
Aha, te živali spodaj so nam pa znane. Preden smo jih narisali, smo jih tudi mi natančno preštudirali.
Take školjke imamo pa tudi mi pred razredom. (No, imeli smo jih, preden so nam jih potrgali s stene :(
Razvrščanje po velikosti je bila za nas mala malica.
Naše slike, naše slike!!!
Pa še filmček o morskem legvanu. Nik se je še posebej zanimal zanj, saj ga je risal. Črni vrag je ta hip ravno grizljal solatko (morske alge).
Obisk se je hitro iztekel. Darwin nam je takole veselo pomahal...
(Nina T.)
... in mi smo pomahali Darwinu. Pa smo šli nazaj in si spravili lepe občutke v srce.
In danes se nam zdi, da ne bomo Darwina nikoli pozabili.