Na potovanju med umetninami smo spoznali, kako so se igrali otroci pred desetletji, zasneženo jutro, berača in njegove zvončke, macesen, ki je segal skozi vsa nadstropja do neba (tako predvidevamo), tipali smo debla in se odločali, s čim bi naslikali grobe površine in s čim gladke... Za oljne barve pa smo pogruntali, da pol smrdijo in pol dišijo :)
Preden smo tudi sami stopili v čevlje umetnika, smo zelo zbrano prisluhnili navodilom.
Stojala s slikarskimi pripomočki pa so že čakala na nas... Ob pogledu na vse pisano, ki se je ponujalo pred nami, je prav vsakemu zatrepetalo srce.
Hitro smo skočili v predpasnike in halje, drug drugemu zavezali mašnice in že se je začelo.
Zakadilo se je izpod čopičev in lopatk...
...in že so drveli čez bele površine ter za sabo puščali barvne sledi.
In ko orodje ni bilo dovolj, je na pomoč priskočil še jeziček.
Na listih so se kmalu prikazale smreke, breze, hrasti...
...ali pa drevesa, kakršnih drugi še ne poznajo, mi pa prav dobro.
Ena so bila cela - od korenin do vršičkov krošenj, drugim so se videla le debla...
... spet tretja so rasla v paru (ker je v dvoje pač vedno lepše :)
In ko smo na koncu tudi vse prav pridno pospravili, nas je voditeljica zelo pohvalila. Naši izdelki so jo navdušili.
Delo nas je izčrpalo in lačni smo komaj komaj še uspeli pozirati pred Robbovim vodnjakom pod mogočno stekleno streho. Ko dežuje in čez nebo sekajo strele, mora biti tu naravnost fantastično.