DRSANJE V POMLAD

Končno je le prišel dan, ki smo ga izbrali za drsanje. Pravzaprav smo izbrali že enega v januarju, a se je tisti odločil, da ne bo drsal, ampak se bo raje prepustil poležavanju (in se je zato zavil v dež in sivo prejo, mi pa smo morali ostati v šoli).

V Tivoli smo prišli celo malo prezgodaj. Pa nič zato, saj smo si lahko še malo ogledali podvige skupine pred nami. (Mi bomo zagotovo boljši! Drsali smo že vsaj milijonkrat!)

Sploh imamo pa najlepše cofke na svetu!

Na vrsti je že ogrevanje...

... in PRIIHAAAJAAAMOOOO!

Upsss! (Nekateri pridemo malo kasneje.)

Četici se mudi na malico.

Sendvič gre krasno skupaj z napolitanko. (Recept babice?)

Kdo je že drsal vsaj milijonkrat?

Tudi tale dan ni bil posebno vzdržljiv. Nastavil je svoje ledeno lice soncu, ki se je slutilo za oblačkasto kopreno, in mi smo si lahko sezuli tesne drsalke in končno pomigali z vsemi desetimi prsti na nogah. Ah, ti zima zimasta!

RADI IMAMO...

... mucke, mamice, očke, kužke, brate, sestre, ponije, babice, dedke, učiteljice, rožice, ravnateljico, prijatelje, kuharico,... (vrstni red je včasih odvisen od tega, koliko nas našteti tistega dne ubogajo)

... in seveda drug drugega. (Tole zgoraj smo mi!)

PLAVALNI TEČAJ

V šolskem bazenu v Tivoliju smo si pridno nabirali plavalnega znanja. Kar 14 dni smo uživali življenje, kot ga živijo žabice, pupki, ribe, vidre, bobri, rakci in druge vodne živalice (plavalna kožica nam je že začenjala rasti).
Tako življenje nam je bilo ZELO všeč! (Mi bi še, še, še...) Starši in učiteljice so nam na koncu z navdušenjem zaploskali, mi pa smo tam pod vodo pustili svoj strah in domov odnesli le priznanja in veliko veselja. Komaj čakamo, da bo spet kakšna prilika za skok v vodo!

PUSTNE SMO ŠEME

Hip hura - cirkuška predstava,
tralala - zdaj bo pa zabava...

Za začetek je mimo prišel čarovnik s pujskasto roko in čarobnim klobukom (Kdo ga prepozna?). Kmalu pa so se pojavili tudi plesni učitelji...

...in ogreli smo si vse tačke, krilca, kavlje (kapitan Kljuka), brčice, metle in čarobne paličice.

Če si že vse življenje gusar, se plesnih korakov ne naučiš zlahka. Tudi levi, princese, vile in Batmani so imeli najprej težave.

Že prav kmalu pa smo ubranih korakov zaplesali zdaj v levo, zdaj v desno... pa naprej, plosk - plosk, pa nazaj, plosk - plosk...

Bodi Superman, Spiderman ali mala pikapolonica - po končanem treningu smo bili vsi utrujeni.

Krofi so nam dali novo energijo. V tem trenutku smo se preizkusili v limbu.

Nik, Matej in Hana so se kot najboljši iz našega razreda pomerili tudi v velikem finalu.

Za konec pa še nastop pred ostalimi učenci naše šole. A je treba napisati, da smo bili FUL dobri?

PLESNI PETKI

Vsak petek pride Neva in z njo ples in glasba. Plešejo prsti, trebuščki, glave, noge so pa sploh živahne...

Roka drugo roko poišče in spet se zazibamo...

...tokrat s prijateljem.

Zna kdo ujeti balon z nosom? (Mi še vedno poskušamo.)

Glasba nas ponese kot veter.

In na koncu je kača utrujena. Sladko zadremlje in sanja najčudovitejše sanje na svetu.

ROŽNIK - SPOMINI

V škatli smo našli zaprašene fotografije z našega izleta na Rožnik tistega davnega jesenskega dne v oktobru. Takrat nam je nekako uspelo ujeti precej megle, ki nam je delala družbo vse do povratka v šolo (noter pa si le ni upala, ha!).
Takole smo se lepo pošlihtali, prijeli še meglo pod roke in pomahali v pozdrav.

Prvi postanek, prvo zavijanje v trebuščkih in še vedno veselo mahanje...

Lakota je res huda reč. V mrazu še bolj napada, zato le hitro v nahrbtnik po sendvič in nadnjo!

Bitka je dobljena, lakota premagana in mi spet veseli (hvala, mami!).

Pot, ki gre navzdol, se nam zdi še posebno prijazna in fajn.

Zebe ptičke, zebe miške, zebe učiteljice, samo nas ne! Do šole kar privriskamo.