Prvi postanek, prvo zavijanje v trebuščkih in še vedno veselo mahanje...
Lakota je res huda reč. V mrazu še bolj napada, zato le hitro v nahrbtnik po sendvič in nadnjo!
Bitka je dobljena, lakota premagana in mi spet veseli (hvala, mami!).
Pot, ki gre navzdol, se nam zdi še posebno prijazna in fajn.
Zebe ptičke, zebe miške, zebe učiteljice, samo nas ne! Do šole kar privriskamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar