VESELE GLAVCE

POČITNICE!!!

2009-06-28T12:26:00.003+02:00

In sedaj že uživamo na počitnicah :) Uživajte tudi vi!

SLOVO

2009-06-28T10:20:00.010+02:00

Po dveh letih skupnega druženja v šoli je prišel čas slovesa. Takole smo pripravili prizorišče naše razredne prireditvice in kmalu kmalu stoli niso več samevali ...

Učilnica se je napolnila z vznemirjenjem in radostjo, da je kar pokala po kotih. In zapeli smo veselih src.

Tako, kot pravi zadnja pesem: radi se imamo in tega ne more spremeniti nobeno slovo (in niti selitev na Mars, na primer). Srečno, vesele glavce, in hvala! Sicer se bomo pa še veliko srečevali, saj kolezijski hodnik ni ravno velikanski ... :)

ZADNJI ŠOLSKI DNEVI

2009-06-26T23:45:00.007+02:00

Je že tako, da so zadnji dnevi v šoli še posebno luštni. Kajti sladki obet počitnic nam vsem srca polni s potrpežljivostjo, veseljem in zaupanjem, dela pa je vse manj, saj smo bili hudo pridni že med samim letom.

Še zadnja ustvarjanja in zamisli ...

... in več igranja, ...

... risanja po načrtu ali kar tako ...

... matematične računalniške igrice ...

... in tudi kakšna risanka pride na vrsto ....

Pa naj se javi kdo, ki šole ne bo pogrešal ... ;)

NAŠI VODNI SOŠOLCI

2009-06-09T19:28:00.007+02:00

Pred časom smo v razred dobili bleščečo ribico, ki je čisto nepričakovano zrasla v akvariju nekje v bližini Ljubljane. Od kakšnih 500 iker je preživela le ta mala junakinja. In postala je naša.

Vzljubili smo jo takoj, a zataknilo se je pri imenu - tisoč idej in variant. Na koncu se je vnel hud boj med dvema možnostima: Lučka ali Zlatka? Ribica je postala Zlatka. (In nekaj solz se je potočilo zaradi tega, a preboleli smo.)

Pridružili so se ji trije polži mlakarji: Maks I, Maks II in Maks III. (Kateri je na spodnji sliki, se ne ve natančno.)

In sedaj čakamo še na polžje mladičke... :)

KMETIJA DAVČEN

2009-05-31T22:39:00.010+02:00

Takole v nekaj slikah se je odvijal naš tridnevni tabor na kmetiji:

Slovo od deževne Ljubljane in naših ljubih ...

Božanje zajčkov odtehta še tako moker dan ...

Odhod koze na svoje ...

"Pokaži, kaj znaš" - obvezni del pred spanjem ...

Skupinsko poziranje pred odhodom na Stari vrh ...

Na obisku pri čebelah ...

V zavetju skrivnostnega gozda ...

Gozdna simfonija ...

Na košnjo s traktorjem ...

Veter (in Hana) v akciji ...

Opazujemo sošolce pri košnji ...

Punce delajo, fantje pa ...

Škoda, da gugalnica ne sprejme 5 otrok ...

Ob kresu ...

Mladi peki se pripravljajo...

Sladoled na topli krušni peči ... (nekaj novega!)

Ko je gugalnica zasedena ...

Nasvidenje, Davčen!

Druge slike pa so na ogled v naših srčkih. In za ogled se boste morali malo potruditi :)

OBVESTILO

2009-05-24T13:59:00.003+02:00

Na splošno znanje večina veselih glavc že nestrpno pričakuje dan, ko se bomo odpravili na kmetijo, zato objavljam podrobnosti, da se slučajno ne bi kdo izgubil in se odpravil na kakšen drug konec naše dežele. (In s kom drugim :(

Dobimo se v sredo pred Srednjo agroživilsko šolo, in sicer okrog 8. ure zjutraj. Iz Ljubljane se bomo odpeljali ob 8.15. Vrnili se bomo v petek okrog 15.45 na isto mesto.

Upam, da se zberemo v polnem številu - veseli, zdravi in prekipevajoči od energije. Lep pozdrav do takrat,

učiteljica Nelly

EVROPSKA VAS

2009-05-09T23:35:00.005+02:00

Naša šola vsako leto sodeluje v projektu Evropska vas. Letos smo dobili nalogo, da predstavimo Slovenijo in Španijo.

Naš razred je pomagal predstaviti Slovenijo. Prikazali naj bi značilnosti Štajerske, zato smo iz kartona izdelali štajerske griče z vinogradi in hišicami, nadnje pa smo postavili klopotec, ki velja za enega od simbolov Slovenije. Naš izdelek je tako krasil slovensko stojnico v "Evropski vasi" v središču mesta.

EKODAN

2009-05-09T23:17:00.006+02:00

Na dan Zemlje, 22. aprila, smo tudi drugošolci sodelovali pri dejavnostih, s katerimi smo krepili našo ekozavest.

Najprej smo si ogledali nekaj ekofilmčkov, ob katerih smo ugotavljali, s čim vse človek ogroža življenje na našem planetu.

Potem pa smo o vsem močno razmislili in oblikovali nasvete, s katerimi smo želeli ostale ljudi opozoriti na napačno ravnanje in jih usmeriti na pravo pot.

Po dva in dva smo izdelali pisane in poučne plakate.

Ti plakati sedaj krasijo našo avlo - skupaj z ostalimi izdelki, ki so jih na šolskem ekodnevu pripravili učenci naše šole.

Tale spodaj je samo eden od njih. In lahko bi mu rekli kar povzetek vseh :)

Patricija in Hana U.

PIŠEMO ZGODBE

2009-04-06T21:52:00.012+02:00

Včasih za šalo namečemo na kup besede z vseh vetrov in se potem lotimo pisanja.

Nekaterim uspe prav vse združiti v zgodbico, spet drugi izpeljejo vsebino le iz izbranih.

In izpod svinčnikov se iskri in kadi.

Kako grejo skupaj morski prašiček, lepilo, nogavičke, pižama parti in zvezde? Enostavno :)

Zmeraj se najde kakšen morski prašiček brez nogavičk, ki v mrzli noči zre v zvezde in razmišlja, da bi bilo dobro prirediti vsaj eno majčkeno pižama parti, na katero bi povabil svojo simpatijo...

In potem si naše domišljarije prebiramo in vse skupaj je strašansko zabavno.

Vsaka pripoved nas potegne v nov svet.

In v vsako se potopimo z vso dušo in z vsem srcem.

RAZSTAVA O DARWINU

2009-03-03T22:57:00.010+01:00

Na dan, ko nam je zima še zadnjič v tem letu (trkamo!) ponoči nasula srebrni sneg pred šolski prag, se je naša četica odpravila na Pedagoško fakulteto, da si ogleda razstavo o Darwinu.

Tokrat smo se spravili na mestni avtobus in uspešno smo zasedli zadnji del avtobusa. Za nekatere od nas je bila to zanimiva sprememba. (Sedaj čakamo še na kakšno vožnjo z vlakom, parnikom, konjsko vprego ali vsaj z balonom).

Na fakulteti so nas najprej pozdravili bonboni :) A mi se na njihovo prijaznost nismo ozirali - z veseljem smo jih takoj pohrustali :))

In že nas je profesorica Barbara Bajd popeljala med panoji...

Saj naša Zemljica pa niti ni tako velika, a ne? Kaj, če bi dali šolo na kakšno galejo in se tudi mi odpravili okoli sveta? (spet vprašanje za ravnateljico =)

Kaktus se je odlično prilagodil na suho okolje in zato še danes uspešno raste pod našim soncem. Ker ima namesto listov bodice, ne izgublja toliko tekočine.

Med lobanjami naših prednikov smo se počutili čisto ok.

Aha, te živali spodaj so nam pa znane. Preden smo jih narisali, smo jih tudi mi natančno preštudirali.

Take školjke imamo pa tudi mi pred razredom. (No, imeli smo jih, preden so nam jih potrgali s stene :(

Razvrščanje po velikosti je bila za nas mala malica.

Naše slike, naše slike!!!

Pa še filmček o morskem legvanu. Nik se je še posebej zanimal zanj, saj ga je risal. Črni vrag je ta hip ravno grizljal solatko (morske alge).

Obisk se je hitro iztekel. Darwin nam je takole veselo pomahal...

(Nina T.)

... in mi smo pomahali Darwinu. Pa smo šli nazaj in si spravili lepe občutke v srce.

In danes se nam zdi, da ne bomo Darwina nikoli pozabili.

ROKAVIČKA

2009-02-11T22:35:00.008+01:00

Kaj se zgodi, če dedek v gozdu izgubi svojo rokavico? Pravljica, kaj pa drugega :)

Najprej se vanjo naseli miška. In ker je zelo dobrega srca, spusti v svoj volneni domek tudi žabico.

Pa pride še zajček...

...in lisica...

...in volkec...

(mogoče bi bilo bolje, če bi zapisali straaaaaššššni volk...

...ki se ga morda kdo tudi m-m-majčkeno b-b-boji...)

...in potem se v rokavičko stlači še medved...

...in divja svinja...

...in najbrž bi prišel še kakšen dinozaver, če ne bi dedek s svojim psom iskal izgubljene rokavice in jo seveda tudi našel.

Tako pes razžene živali, ki se razbežijo v zasneženi gozd, dedek pa si spet lahko pogreje premrlo roko.

Ampak - kje se bodo pa sedaj grele uboge živalce??

URŠKA IN POVODNI MOŽ

2009-02-09T17:38:00.009+01:00

NEKOČ JE ŽIVELA URŠKA, KI JE BILA ZELO VAŽNA. NEKEGA DNE JE BIL PLES. NANJ JE TUDI PRIŠLA GOSPODIČNA URŠKA, AMPAK NI HOTELA PLESATI Z NOBENIM FANTOM. NA PLES JE KMALU PRIŠEL NEKI MOŽ. BIL JE ZELO LEP IN URŠKA GA JE ZALJUBLJENO GLEDALA. VPRAŠAL JO JE, ALI BI PLESALA Z NJIM, IN URŠKA JE REKLA DA. ZAČELA STA SE VRTETI KOT VRTAVKA. POTEM STA SE ŠE TRIKRAT ZAVRTELA IN IZGINILA V VALOVIH ZA VEDNO!

ANA IN MAŠA

ŽIVELA JE DEKLICA, KI JE BILA ZELO LEPA, AMPAK V RESNICI
JE BILA ZELO VAŽNA. IME JI JE BILO URŠKA. HOTELA JE, DA SE VSI DEČKI ZALJUBIJO VANJO. V NEDELJO JE BIL PLES V MESTU. POSTAVILI SO ODER, VSI SO PLESALI RAZEN URŠKE. VSI GOSPODJE SO JO PROSILI ZA PLES, ONA PA JE VEDNO ODKIMAVALA Z GLAVO. NATO JE PRIŠEL MLADENIČ, KI SE JE HOTEL POGOVARJATI Z NJO. URŠKA GA JE GLEDALA Z ZALJUBLJENIMI OČMI. MLADENIČ JO JE PROSIL ZA PLES IN URŠKA MU JE POVEDALA, DA JE SAMO NJEGA ČAKALA IN DA BO PLESALA Z NJIM. POTEM PA STA SE VRTELA IN VRTELA. VSI SO JU GLEDALI IN GODBA JE NEHALA IGRATI. POTEM SE JE URŠKA PRESTRAŠILA IN HOTELA NEHATI, AMPAK MLADENIČ NI NEHAL PLESATI. POTEM JE PRIKLICAL BOBNEČE VREME IN VREME JE IGRALO NAMESTO GODBE. POVODNI MOŽ IN URŠKA STA PADLA V VRTINEC LJUBLJANICE IN NIHČE URŠKE NI VIDEL NIKOLI VEČ.

NINA T. IN HANA U.

KOLEDAR ZA LETO 2009

2009-01-26T00:11:00.006+01:00

Dnevi bežijo mimo. Nekateri nam niti ne pomahajo. Kot da jih nikoli sploh ni bilo. Zato smo si naredili svoj razredni koledar. Morda bomo dnevom z njim lažje sledili in si od vsakega spravili vase vsaj en majčken majčken spominek :)

MAŠA

2009-01-26T00:00:00.005+01:00

V novem letu smo medse dobili novo sošolko Mašo, ki smo se je seveda nadvse razveselili. Upamo, da ji bo z nami fajn in oh in sploh... in še boljše :) Dobrodošla med nami, draga Maša!

In kar takoj je morala z nami na sankanje. Po razredu. Kajti...

...zunaj je šel ves sneg v franže... :(

Ampak upanje umre zadnje in mi čakamo na novega =)

KAJ SI ŽELIMO V LETU 2009?

2009-01-04T15:54:00.009+01:00

Preden se je staro leto 2008 poslovilo, smo zaprli oči in si predstavljali, da se nam v novem izpolni želja (no, nekaj želja, kajti mi jih imamo več...). In spodaj jih je naštetih nekaj, za katere trdno stiskamo pesti, da se uresničijo. Ne povemo, čigave so katere, so se pa nekatere ponovile pri več otrokih. In da vidimo, dragi starši, če nas kaj poznate... :)) (Portreti sošolcev so med njimi razporejeni naključno.)

Da bi imela za rojstni dan češnjevo torto.

Da bi imeli doma bazenček, v katerem bi se lahko kopala, kadar bi želela.

Da bi imela doma vse hišne ljubljenčke, ki bi si jih želela.

Da bi bila mami in oči spet skupaj.

Da bi mi mama kupila laptop in bi lahko igral igrice, kolikor bi želel.

Da bi imeli hišo s toboganom.

Da bi končno uredili hišo, v katero smo se pred kratkim preselili.

Da bi imela doma starejšo sestro namesto mlajše.

Da bi lahko letela.

Da bi imela konja.

Da bi se še vedno lahko veliko igral z bratcem.

Da bi šel večkrat v kino.

Da bi bil celo leto na morju.

Da bi se naučila čarati.

Da bi se velikokrat dobila s prijateljico in se z njo igrala.

Da sestrica ne bi bila tako sitna.

Da se oči in mami ne bi toliko pričkala.

Da bi na rojstnodnevno zabavo lahko povabila toliko prijateljev, kolikor bi hotela.

POŠTA IZ ANGLIJE

2009-01-04T11:49:00.006+01:00

Pred novoletnimi počitnicami smo končno dobili pošto iz Anglije :)

V njej je bila božična voščilnica...

... in cd, na katerem so se otroci sami ali v paru predstavili v svoji mali fotozgodbi. Objavljamo jih le nekaj.

Alix...

Jake in Lewis...

Grace...

Po ogledu posnetkov vidimo, da imajo v šoli kar pestro živalsko zbirko in to nam je zares všeč! Zato spet prosimo ravnateljico, naj premisli o osličku... :))

POŠILJKA JE ŠLA NA POT

2008-11-30T23:16:00.007+01:00

Spet smo bili zelo pridni. Takole smo končali našo mega razglednico za angleške prijatelje.

Nanjo smo prilepili prav vse, kar je potrebno za prvi obisk - naše vesele glavce, fotografijo naše šole, našega mesta in naše države z zastavo...

Seveda na našega zmajčka tudi slučajno nismo pozabili. Hana J. ga je takole mojstrsko upodobila:

Še ena skupinska za spomin...

...nato pa smo vso reč zvili in jo dodobra ovili z lepilnim trakom, saj ne bi radi, da kje nad morjem paket razpade in se potopi čisto do dna (in ga potem prav nihče na svetu nikoli več ne najde).

In sedaj se sprašujemo, kdaj bomo tudi mi dobili kakšno zanimivost z Otoka...

PISMO RAVNATELJICI

2008-11-20T22:45:00.007+01:00

Pred nekaj dnevi, sonce nas je tedaj res bogato zasipalo s svojo bleščavo (in sploh je ves razred zlato sijal - in mi v njem), smo prišli na čudovito idejo. Takoj smo pisali ravnateljici.

Nestrpno smo pričakovali njen odgovor in naslednje jutro nas je njena pošta le ujela.

In sedaj razmišljamo samo še o avtobusu, na katerega bi šli mi in naša šola in hišica na drevesu in še naš osliček povrhu...

PRIJATELJI IZ ANGLIJE

2008-11-03T23:00:00.011+01:00

Naš razred se je povezal z angleškimi učenci :)

Gre za razred prav toliko starih nadobudnežev, kot smo mi, s šole blizu Nottinghama. Lahko jih najdete na temle naslovu:

www.brookfield-pri.derbyshire.sch.uk

Če pa na Google Earthu odtipkane njihovo poštno številko NG20 9AD, priletite direktno po zraku nad njih in si jih ogledate tudi od zgoraj. So majhna luštkana šola (skoraj skoraj tako luštkana kot mi ;)

Najprej smo se domenili, da drug drugemu pošljemo eno veliko razglednico, na kateri se bomo predstavili s svojimi slikami. Seveda smo se dela lotili z velikim veseljem...

... in skrbjo...

... in zagnanostjo.

Ker pa bo naš drugi korak foto zgodba, smo morali poprijeti tudi za fotoaparat in narediti nekaj posnetkov z našimi igračami.

In še nekaj posnetkov naših veselih glavic, na katerih so dobro vidne naše iskrive oči in beli zobki. Kako se bo nadaljevala ta prijateljska zgodba, pa v naslednjih objavah.

PREDPOČITNIŠKI PLES

2008-11-02T22:17:00.006+01:00

Ko smo bili z eno nogo tako rekoč že na krompirjevih počitnicah, smo si namesto pisanja in branja in računanja privoščili malo miganja. Zares idealen in prav zabaven uvod v brezskrben teden, ki se je obetal pred nami.

Poskočna gospodična nam v razredu skoraj ni pustila dihati. Treba se je bilo naučiti kar precej gibov in kombinacij.

Včasih je bilo potrebno pošteno napeti možgančke...

... in oči (in še kaj), da smo si zapomnili, kako vsa ta plesna zadeva sploh teče.

Ampak za vesele glavce ni prav nič pretežko. Kmalu smo bili usklajeni kot eden :))

V telovadnici smo najprej naredili eno gasilsko,...

...kasneje pa so punce med čakanjem na začetek plesnega šova malo pocrkljale našega Luka (ki očitno ni imel nič proti ;)

A že smo morali pred publiko in odplesati, kar smo naštudirali v razredu.

Še nekaj vzklikov in ploskov in zamahov,...

... en velik odriv...

...in že smo skočili v počitnice :))

SLIKANJE V NARODNI GALERIJI

2008-10-11T11:51:00.015+02:00

Takole smo se - veselosrčni kot vedno - odpravili proti mestu in Narodni galeriji. Slovenski impresionisti so mojstri, ampak narava jeseni s svojimi barvami nima konkurence.

Na potovanju med umetninami smo spoznali, kako so se igrali otroci pred desetletji, zasneženo jutro, berača in njegove zvončke, macesen, ki je segal skozi vsa nadstropja do neba (tako predvidevamo), tipali smo debla in se odločali, s čim bi naslikali grobe površine in s čim gladke... Za oljne barve pa smo pogruntali, da pol smrdijo in pol dišijo :)

Preden smo tudi sami stopili v čevlje umetnika, smo zelo zbrano prisluhnili navodilom.

Stojala s slikarskimi pripomočki pa so že čakala na nas... Ob pogledu na vse pisano, ki se je ponujalo pred nami, je prav vsakemu zatrepetalo srce.

Hitro smo skočili v predpasnike in halje, drug drugemu zavezali mašnice in že se je začelo.

Zakadilo se je izpod čopičev in lopatk...

...in že so drveli čez bele površine ter za sabo puščali barvne sledi.

In ko orodje ni bilo dovolj, je na pomoč priskočil še jeziček.

Na listih so se kmalu prikazale smreke, breze, hrasti...

...ali pa drevesa, kakršnih drugi še ne poznajo, mi pa prav dobro.

Ena so bila cela - od korenin do vršičkov krošenj, drugim so se videla le debla...

... spet tretja so rasla v paru (ker je v dvoje pač vedno lepše :)

In ko smo na koncu tudi vse prav pridno pospravili, nas je voditeljica zelo pohvalila. Naši izdelki so jo navdušili.

Delo nas je izčrpalo in lačni smo komaj komaj še uspeli pozirati pred Robbovim vodnjakom pod mogočno stekleno streho. Ko dežuje in čez nebo sekajo strele, mora biti tu naravnost fantastično.

IZLET V TAMAR

2008-09-30T21:11:00.011+02:00

Kljub meglenemu ljubljanskemu jutru smo se dobre volje spravili na avtobus. V tem trenutku nismo niti najmanj slutili, da nas sonce čaka že za vogalom :)

In takrat se nam je odprl čudovit pogled na naš Triglav.

Sveže dopoldne nam je pognalo kri po žilah in še preden smo začeli s hojo, smo se morali pošteno okrepčati.

V naših gorah ne paše japonska malica prav nič manj kot slovenski sendvič.

In že hitimo skozi gozdne planjave. Oziramo se za ptički, vevericami, sloni, žirafami in drugimi zanimivimi živalmi. (Vas zanima naš uspeh? Drugič morate z nami :))

Prvi postanek smo težko čakali, kajti žeja je huda reč.

Dan je še lepši, če je s tabo tvoja ljubka cofkasta kapica.

Ko smo stopili iz sence, smo si morali bunde zavezati na nahrbtnik. In ko je čez nekaj časa pot spet zavila s sonca, smo se morali ponovno zaviti v toplejša oblačila.

Okrog nas je bilo vse polno mladih borov, prekritih s lesketajočimi se kapljicami. Punce bi si rade nadele te bisere, pa ni šlo.

Ušesa lahko spravimo pod trak ali kapo. Kaj pa naj naredimo s premraženim noskom?? (No, Peter Nos ima eno rešitev :-)

Pa spet jemo...

...in to veliko več in veliko bolj z užitkom kot v šoli.

Bonboni pašejo prav povsod po svetu.

Hoja nazaj, ko nas kar samo nese navzdol, mine v kramljanju. Če se tega dne nismo naklepetali, potem naj nas koklja brcne!

In ko se sonce počasi obrne navzdol, smo tudi mi že pri avtobusih. Med vožnjo nazaj vse brenči in le redki majčkeno zadremajo. V Ljubljani pa nam naproti pridejo starši in zadovoljni si planemo v objem.

In kot bi rekel Pujev prijatelj Tiger (ki je tako zelo srečen, ko skače): "What a tiggerific day!"

(Še kakšno malenkost več lahko izveste na šolskem blogu. Povezava nanj je na levi strani med *našimi veselimi prijatelji*;)

ŽIVIMO SKUPAJ

2008-09-28T15:47:00.008+02:00

V šoli preživimo skupaj tudi po 8 ali 9 ur dnevno. Vsak dan, petkrat na teden. Več kot s svojimi starši, saj med tednom večino skupnega časa z njimi porabimo za spanje. In to življenje v šoli ni življenje eden mimo drugega. Ne moremo se ne videti, ne slišati, ne čutiti... Ne morem se skriti v omaro ali pokriti čez glavo in živeti v svojem svetu. Druži nas igra, učenje, skupne zadolžitve, pogovori ali pa enostavno le ista klop.

Kako preživeti skupni čas lepo in dobro? Da bomo veseli zapustili ta naš skupni prostor in se naslednji dan radi vrnili nazaj?

Popolnoma jasno nam je, da se moramo truditi biti potrpežljivi in prijazni drug z drugim, da moramo spoštovati drug drugega, upoštevati šolska, razredna pravila, si pomagati...

... pa vendar je včasih tako težko ravnati v skladu s tem. Kako naj človek ostane miren, ko te sošolec divje pohodi (nalašč ali ne - boli kot strela!), ko že vsi razumemo, kako se sešteva s prehodom in bi radi računali naprej, učiteljica pa še vedno nekomu razlaga in razlaga..., ko je skakanje v koloni preprosto tisočkrat zabavneje kot stanje pri miru (in to eden ZA drugim, lepo vas prosim), ko je ideja, ki nam je ta hip padla na pamet, tako dobra, da jo moramo vendar povedati na glas TAKOJ in niti sekunde pozneje (a sošolka govori? ja pa njena misel je ja čisto brezveze!)...

In zato je za nas vsak dan nov izziv. Želimo si odrasti v strpne ljudi, ponosne nase in razumevajoče do drugih.

Prav vsak od nas je majhen, svoj, zanimiv in poseben kamenček v tem prostoru in času (mamice in očki to že iiiitak vejo, a ne?). Vsak sije s svojim žarom in prav zaradi te različnosti je svet bogat in zanimiv in lep.

In ko bomo enkrat veliki, bomo do teh spoznanj pomagali tudi svojim otrokom in oni njihovim... In potem naj še kdo reče, da življenje ne more biti čudovito! (ali vsaj skoraj čudovito :)

VRANI IZ NAŠEGA ATRIJA

2008-09-22T18:51:00.013+02:00

Vsak dan 1. uro nam pred naš razred prideta v goste dve vrani (gospa in gospod Krakra, tako se nam zdi).

Temni, veliki, ponosni, radovedni... in mi pritisnemo svoje gumbkaste noske na okna in ju opazujemo. Počasi stopata po travi in majeta z glavo zdaj na levo, zdaj na desno. Brskata med svežimi bilkami za vranjimi dobrotami in če jima je vranja sreča mila, tudi kaj najdeta. Takrat sta s polnima kljunoma pravi važički! Zadnjič smo jima vrgli košček jabolka in eni od njiju je prav teknil.

Toda težko ju je ujeti na sliko. Ko odpremo okna, prav po vranje zakrakata, razširita svoja močna krila in čisto počasi odjadrata na streho bližnjega bloka. In mi jima lahko le pomahamo v pozdrav :)

Sicer pa se ju tudi takole lahko spravi na papir ;)

MORSKO RAZPOLOŽENJE

2008-09-17T16:15:00.006+02:00

Danes, ko se je po dnevih sivine tudi sonce odločilo spet zlato zasijati nad našimi veselimi glavcami, smo si prebrali majhno in čudovito in nežno poletno pesem (od morja se nikakor ne moremo posloviti :)

POČITNICE

SEDEM JADRNIC NA MORJU.

LET GALEBOV PREK PEČIN.

RDEČE SONCE NA OBZORJU.

DROBNO PISMO ZA SPOMIN.

Vojan Tihomir Arhar

V ustih smo spet začutili slano nagajivo morsko sapo in tudi iz nas so privrele sladke misli na brezskrbne dni. Pa smo sestavili svojo pesem.

SONCE TOPLO SIJE. VELIKO LADJIC SE ZIBLJE NA VODI. PO MODREM NEBU LETAJO GALEBI. OBLAKI SO SKRAVŽLJANI IN BELI. KOT OVČKE :) HITRO HITRO POTUJEJO NAD MORJEM. VETER MAJE PALME. Z ENE PADE KOKOSOV OREH IN SE RAZTREŠČI. VELIKI PISANI ŠOTORI SO VSE NAOKOLI. PO OBALI LEZE POLMETRSKA RAKOVICA. OTROCI SE ŽOGAJO V VODI IN IGRAJO V DROBNEM RUMENEM PESKU. KAMELE TEKAJO PO OBREŽJU. V GLOBINI SE RAZTEGUJEJO MEDUZE. DELFINI SKAČEJO IZ VODE VISOKO DO SONCA. MAJHNE RIBICE SE RAZIGRANO LOVIJO. PO PLAŽI SO RAZTRESENI ZANIMIVI IN SMEŠNI KAMNI. POLNO JE ŠKOLJK. DEKLICA HODI PO NJIH IN LUPINE JO PIKAJO V PODPLATE. KO DVIGNE POLŽJO HIŠICO, IZ NJE POKUKA RAKEC. SONCE ZAIDE IN SONČNI ZAHOD JE ZELO RDEČ.

2.B

RAZGLEDNICA ZA BOLNIKE

2008-09-16T18:10:00.005+02:00

Danes smo se pri slovenščini ukvarjali z razglednicami in se seveda spomnili naših veselih glavc, ki trenutno vročični in kašljajoči in grlobolni (tako pripovedujejo starejše sestre in znanci) ležijo doma. Za Nežko, Bena, Leo in Hano M. smo napisali pozdravčke. Da bodo vedeli, da vedno mislimo nanje :)

SE ŠE SPOMNITE POČITNIC?

2008-09-04T19:46:00.003+02:00

Čeprav smo v šoli šele nekaj dni, že veselo slikamo, pojemo, telovadimo, štejemo, povezujemo... in sploh s polno močjo drvimo novim spretnostim, znanju in doživetjem naproti. Počitnice in poletje se zdita nekje daleč. A še nista pozabljena :) Tule je nekaj naših spominov.

Beno: Bil sem na morju.

Matej: Z družino sem bil trikrat na morju - v Makarski, Kopru in Umagu.

Patricija: Jaz sem bila na Cresu. Ravno takrat je bilo neurje. Pihalo je in grmelo, mi pa smo bili v tem času zunaj. Skrili smo se v skladišče. Slišali smo, kako so na tla padali kozarci. Raztrgalo nam je baldahin in polomilo okna, zato smo prespali pri prijateljih.

Šejla: Jaz sem bila v Izoli, kjer sem se igrala in veliko plavala.

Hana M.: Mi smo bili na Brionih. Tam sem s kruhom hranila jelene, ki so prišli do gostilne. Šli smo na safari in se naokrog vozili z avtomobilčki. Videla sem odtis noge dinozavra.

Ajda: Mi smo s čolnom pluli naokoli in bilo je zelo lepo. Medtem smo mucka Donija pustili pri babici in ko smo se vrnili, je bil kar jezen na nas, še posebno na mami.

Nik: Jaz sem bil s prijateljem na Krku v kampu Glavotok.

Yon: Med počitnicami sem veliko igral računalnik. Pogosto sem se dolgočasil. Brat Yap mi je pa precej nagajal.

Nina Čan: Poleti sem se vrnila z Japonske. Nekaj časa sem preživela v Ljubljani, potem pa sem odšla še k babici in dedku v Trst. Plavala sem in iskala školjke.

Hana U.: Najprej sem šla z mami na jadrnico, potem sem šla še z očijem v Grčijo. Zelo dolgo sva plula, tudi prespala sva na trajektu. Bila sem tudi pri babici na morju.

Urban: Na Krku sem užival v plavanju. Najbolj mi je bilo všeč spanje v prikolici in lunapark.

Nina T.: Bila sem na Djerbi, kjer sem veliko plavala v bazenu. Tudi kamelo sem jahala. Ko smo se vrnili, smo odšli najprej v Ljubljano, potem pa še v Portorož. Tako sem bila v enem dnevu kar na treh mestih.

Ana: Zelo sem uživala na morju. Prestrašila pa me je tramontana. Takrat sem se skrila pod odejo. Bila sem tudi v Legolandu, od koder sem veselim glavcam poslala razglednico.

Lea: Tudi jaz sem bila daleč - v Tuniziji. Ogledali smo si farmo nojev, največjo tržnico v deželi, peljali smo se z ladjo, jahali kamele, kopali smo se pa v bazenu, ker je bilo morje umazano.

Luka: Bil sem v Punatu. Videl sem veliko ladij in rib. Veliko sem plaval.

Nežka: Tudi jaz sem v Piranu doživela nevihto, vendar sem skoraj vso prespala. Zjutraj sem videla, da je bilo vse prevrnjeno. Obiskali smo tudi Sečovlje, kjer je živela moja mamica, in Trento.

Hana J.: Jaz sem bila na Samosu, kjer smo imeli svoj bazen, in v Rovinju. Ko smo igrali človek, ne jezi se, sem vsakič zmagala :)

Nika: Bila sem v Termah Čatež in Zambratiji s sestričnami.

PRVI ŠOLSKI DAN

2008-09-01T16:45:00.006+02:00

Prišel je nov dan v novem šolskem letu in mi smo se spet našli v našem razredu. Malce v zadregi, ampak veseli (kaj pa drugega, saj smo vesele glavce!), da se spet vidimo.

Tudi prvi sončni žarki so se (prav tako veseli, seveda) vsuli med nas in nas takole našli ravno med jutranjim klepetom. Med nami smo pozdravili novo sošolko Patricijo in učiteljico podaljšanega bivanja Majo. Spomnili smo se tudi bivše sošolke Maje in ji v mislih poslali najlepše želje. In Nina Čan je spet z nami - jupiiii!

Povedali smo si vse poletne novice in doživljaje (pa še več) ter se lotili tudi ilustriranja.

In ko smo zahrepeneli po širokem modrem nebu, smo s svojimi že znanimi zajčjimi skoki osvojili atrij in prenovljena igrala. Še prej smo seveda na nove plošče pred vrati zelo vzorno pospravili svoje copatke.

Gugalnice imajo nova živo rdeča tla in sploh se padec na zadnjo plat sedaj ne zdi več tako boleč.

Nova plezalnica je precej trdnejša. In kot da so tudi oblaki na tej bližji :)

Kmalu bo časa za igranje na prostem manj in z vsem, kar premoremo, poskušamo ujeti čim več vetra. Da si ga spravimo v srce za težke čase.

Mehka zelena trava je idealna za tekanje s prijatelji. Sploh, če so za tabo meseci brez stare družbe.

Tudi skozi igro lahko izvemo veliko o sošolcih. Samo povedati je potrebno, kaj imaš rad, in že vsi tebi podobni zamenjajo hiške.

Na koncu pa še pravljica o učeni buči (ki je zares trikrat buča, ha!) in dopoldne se razblini v rumen dan. Jutri pa spet :)

POLETJE

2008-07-25T14:37:00.003+02:00

V šoli ta hip ni miru. Brni, ropota, se razkopava in spet gradi... Tudi atriju z obnovo ni prizanešeno, le igrala na robu samevajo.

Delavci vihtijo lopate, kladiva, plošče,... in prav nič jim ni mar za prazen tobogan.

Žoga pa že komaj čaka, da se spet prikažejo vesele glavce :) Spet bi rada skakala, letela skozi zrak in na svojem licu čutila male tople mehke dlani.

POČITNICE!!!

2008-06-25T19:19:00.007+02:00

Ujeli smo poletje za rob modrih jader in se pustili odpihniti tja daleč na obzorje, kjer so doma sončni odbleski in mivka in kamenčki in valčki morja...

Toda vrnili se bomo! Do takrat pa vsi naši - užijte in nadihajte se brezskrbnih dni tako močno, kot to znami mi, vesele glavce :)

SREČNO, MAJA!

2008-06-22T18:32:00.007+02:00

Naša draga sošolka Maja nas zapušča. Preselila se bo na sončno Dolenjsko in mi jo bomo zelooo pogrešali.
Maja, želimo ti, da si v novem domu in v novi šoli zelo srečna. Da najdeš veliko dobrih prijateljev, da doživiš veliko zanimivih reči, da boš v prijaznem razredu z odličnimi učiteljicami. Da se veliko naučiš in počneš vse, kar imaš rada. Da bo tvoje življenje zelo lepo :))

Tvojih toplih žarečih očk ne bomo nikoli pozabili!

Upamo, da tudi ti ne pozabiš nas in naših veselih iskric.

ANAH

ONEB

ANAH

ANA

ADJA

AKŽEN

JETAM

AKUL

AEL

ANAH

NOY

NABRU

ALJEŠ

ANIN

KIN

Srečno, Maja, in oglasi se še kaj. Zelo te bomo veseli.

SONČNI TIVOLI

2008-06-20T18:47:00.005+02:00

Ker nam je izlet na Unec padel v vodo (dobesedno), smo prav na hitro sprejeli odločitev, da se sprehodimo v Tivoli in koncu šolskega leta primerno preživimo zadnji petek v tem letu v družbi sošolcev in učiteljic.

Prva stvar v parku je bila seveda kratek počitek z majhnim okrepčilom. Nato pa se je igra lahko začela :))

Kadar ni vlaka, smo kaj lahko kakšna majhna vesela lokomotiva tudi sami.

Prazna pot, bujno zelenje, veter v laseh in ptice... je lahko še kaj lepšega? V takih trenutkim smo neulovljivi.

Od višine se nam prav nič ne zvrti ;) Še sami ne vemo, kdaj se na takih brveh spremenimo v gusarje, Tarzane in bežeče princese...

V troje je vsaka zabavna stvar trojno zabavna!

Če bo drugo leto plezanje po vrveh med nalogami za športno značko, imamo mi medaljo že v žepu!

3, 2, 1, 0... leteči krožnik je vzletel.

Le hitro, če ne te poje krokodil!

Pa še nagradno vprašanje: Kdo stoji na dnu tobogana?

Ko bomo veliki, bomo raziskovalci. (Ali pa mogoče prodajalci balonov.) Vsekakor so skrivne potke nekaj najboljšega na svetu!

Bolj zavit je tobogan, bolj zavite so naše misli. In to je super! (Dopuščamo možnost, da odrasli tega ne razumejo.)

Za gugalnice se je treba zmeraj boriti. Tokrat sta imela največ sreče Matej in Urban.

Z vrtiljakom je nekaj podobnega kot s toboganom. Bolj se vrti, bolj... (beri dva odstavka nazaj :)

Sonce je močno bleščalo. Ampak za vožnjo z motorjem na vzmeti mižanje sploh ni problematično. Nasprotno - prav paše!

Se lahko tak potep konča kako drugače kot s sladoledom? Kepice so bile XXL velikosti, ampak naši trebuščki so vse z veseljem pospravili. (Poskušajte to čimprej pozabiti, če ne kmalu, pa vsaj do kakšne velike porcije grahove juhe ;)

Bil je prelep dan!

RAZREDNA PRIREDITEV

2008-06-18T20:50:00.009+02:00

Naši veseli prstki se že stegujejo za počitnicami, ki nam mahajo na koncu hodnika. Ampak preden si planemo v objem s poletnimi dnevi, smo se odločili staršem preliti nekaj melodij iz naših srčkov vanje in se posloviti drug od drugega.

Pripravili smo razred in s svojimi izdelki naredili takole kuliso, ki izžareva vso našo srečno energijo (učiteljice so naravnost zaljubljene v naše barve in figure na njih ;)

Pred začetkom prireditve smo bili vsi na trnih in skušali smo se pomiriti na najrazličnejše načine (dobro si oglej sliko!). Kateri (če sploh! kakšen) je bil najboljši, je težko reči, saj smo polovico našega koncerta kar vriskali od razburjenja, in to eden za drugim.

Napovedanje niti slučajno ni enostavna reč. Sploh, če te gleda taka množica. Ampak smeh je pregnal vso tremo...

Roke so nas kar precej ubogale in se pravilno gibale po glasbi. Naliv iz pesmi se je pa itaaak! popolnoma ujel z vremensko sliko zunaj. Mimogrede, a smo še prepričani, da je pred vrati poletje?

Sodelovanje v paru je zabavno, pa čeprav tvoja najboljša prijateljica ravno ta hip za roko drži nekoga drugega v sosednji vrsti.

A smo že malce utrujeni? Ampak zdržali smo do konca! Na vrsto so prišle diplome in pohvale, ki smo jih osvojili med šolskim letom :))

In ko jih dobiš v roke, skakanje do neba sploh ni vprašanje!

Nekateri bodo jeseni sedli v šolske klopi v drugem kraju in slovo je bilo zelo težko. Objemi so obljuba, da se ne bomo pozabili.

Tudi učiteljice smo prišle na svoj račun! Domiselno darilo naših ljubih VESELIH GLAVC bo izobešeno na vidno mesto v našem razredu, prečudoviti mega šopki pa že dehtijo v vazah naših domov in nas spominjajo na vse lepo, kar smo doživeli skupaj. Hvala iz srca!

Vesele glavce (z učiteljicami vred :) želimo najčudovitejše počitnice vsem, ki berete naš dnevnik, in vsem, ki nas imate radi.

P.s.: Draga Damjana, hvala za vso pomoč med šolskim letom (in za te lepe slikice!).

VESELJE V ATRIJU

2008-06-01T20:25:00.004+02:00

Ko končamo z delom, si lahko po vsaki uri privoščimo igranje v našem atriju. Samo copatke snamemo in že se kopamo v zelenju, saj je atrij oddaljen le en zajčji skok od našega razreda :)

Kdor je prvi zunaj, dobi gugalnice.

Ampak tudi tobogan je nadvse fina reč. Uh, bežimo, da nas ne povozi tale vlakec!

Kdo je težji - Hana 1 ali...

Hana 2? (Po odgovor morate osebno k nam ;)

Nimamo sicer hišice na drevesu, ampak proti oblakom se pa le vzpenjamo :))

Znamo marsikaj, npr. viseti kot vesela medena sladka hruška.

Takole se dobimo na skupnem klepetu.

In preden spet sedemo v klopi, se še malo objamemo in nasmejemo, ...

...pokukamo k sosedom četrtošolcem, ki zelo pridno delajo, ter z zajčjim skokom za nekaj časa zapustimo ta naš mali košček igralnih nebes. Ampak ne za dolgo.

ROLERSKE SLIKE

2008-05-18T00:25:00.009+02:00

Na vrsti je sicer limonica, ampak nekateri raje izvajamo pomaranče...
Loviti ravnotežje je na trenutke precej težje kot računati do 10.
Urejenost in barvna usklajenost nikoli ne škodita.

Zdaj vemo, zakaj imajo vrvohodci v rokah palico.

Kaj imata skupnega rolanje okoli stožca in pralni stroj?

Tudi počasi in previdno se daleč pride.

Če bi šlo še malo hitreje, bi nekateri od nas celo poleteli.

Slalom na rolerjih ni niti za trenutek dolgočasen - ne za tiste, ki rolajo, ne za tiste, ki gledajo.

Bolje se je ustaviti prekmalu kot prepozno.

Naj bo še tako zabavno - srečen prihod v cilj človeka vedno razveseli.

ŠPORTNI DAN

2008-05-18T00:01:00.006+02:00

Končno je prišel petek in naše rolanje. Nekateri nismo še nikoli rolali, ampak rolerji nas niso o tem prav nič spraševali in so nas kar sami odpeljali na igrišče.

Najprej se je bilo treba malo pošlihtati.

Sledila je igrica za ogrevanje. Rdeča - stop! Rumena - pripravi se! Zelena - naprej! Kdo ugane, katera luč gori na semaforju ta hip?

Spet nekaj navodil, da lahko steče nova akcija.

Pa spet polet čez igrišče. Hmm, kolikokrat smo ga prevozili v tem dnevu?

Nad nami se pne hudo nebo, ampak dež zadrži zase. Seveda ni imelo srca, da bi vriskajočim otrokom uničilo zabavo...
...zato je pričaralo tudi nekaj sonca.

In med hokejem nam je postalo pošteno vroče. Uh, koliko gledalcev smo imeli.

Pa še štafetne igre. Zmagal je tisti, ki je najbolj navijal ;)

Majčken karambol sem in tja je le popestril dogajanje. Na koncu smo bili vsi celi in veseli.

Zmajček s svojo vetrnico pa je takole gledal na nas in se smehljal.

IZGUBLJENA PALIČICA VILE APOLONIJE

2008-05-17T23:49:00.003+02:00

V torek smo odšli v Cankarjev dom in v Gallusovi dvorani prisluhnili čudovitim zvokom Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Bilo je prelepo. Spoznali smo vse skupine inštrumentov, od največjih do najmanjših, od najtežjih do peresno lahkih, od najglasnejših do najnežnejših, od čisto ravnih do tistih najbolj zavitih... Vila Sladkorčica je zagodla vili Apoloniji, tako da je njena paličica izgubila glasbo, toda z dirigentovo pomočjo in znanjem glasbenikov se je skozi koncert spet napolnila čisto do vrha. In tako smo bili na koncu vsi zadovoljni :)) Drugo leto pa spet!

NINA ČAN PIŠE DNEVNIK

2008-05-16T20:57:00.003+02:00

Z Japonske se nam je oglasila naša Nina in nam sporočila, da piše svoj dnevnik. Čudovita ideja! Tako bomo lahko z vsem na tekočem ;)

In če bi si še kdo rad ogledal Ninino japonsko življenje v sliki in besedi, objavljamo naslov:

http://ninadela.blogspot.com/

PRIJATELJ

2008-05-04T23:00:00.007+02:00

Hmm... KDO JE PRIJATELJ?

Tisti, ki te razveseljuje. Tisti, ki se po prepiru spet spoprijatelji nazaj. (Beno)

Tisti, ki se s tabo igra in pogovarja - npr. moj prijatelj Dejan z Gorenjske. (Urban)

Prijatelj te sprejme v igro. In če padeš, hitro obvesti učiteljico, da ti pomaga. (Ana)

Prijatelj te ima zelo rad. (Maja)

S prijateljem si deliš igrače. (Ajda)

Prijatelj ti pomaga v težavah, s tabo se igra slepe miši. (Hana J.)

S prijateljem se dobro razumeš in se ne skregaš prevečkrat z njim. (Nežka)

Prijatelj ti pomaga. (Matej)

Prijatelj te potolaži, ko si žalosten. (Šejla)

Prijatelj je prijazen. (Luka)

S prijateljem igram nogomet. (Nik)

Moj prijatelj je tudi pes. Komaj čakam, da dobim novega prijatelja - kužka Pina. (Yon)

Če padeš, te prijatelj pobere. (Nina)

S prijateljem se igraš, z njim rišeš, se pogovarjaš, barvaš... (Nika)

Če kaj izgubiš, ti prijatelj pomaga poiskati. Če te kaj boli, te potolaži. Daje ti pobarvanke, da lahko skupaj barvata. (Hana M.)

S prijateljem ti je lepo. (Hana U.)

BARVE IMAMO RADI!

2008-05-04T22:26:00.005+02:00

Likovne ure so zagotovo ene naših najljubših.

Ustvarjamo vse mogoče :) Trgank se sicer zelooo bojimo (in s svojim obupovanjem spravljamo učiteljice v rahlo nejevoljo), ampak barvanje na vse načine pa absolutno OBOŽUJEMO!

Tokrat smo se lotili upodabljanja športnikov v akciji (poudarek je na akciji!, nobenega počitka, nobenega timeouta in podobnih pavz).

Na papir se je nabarvalo direktno iz naših glavic vse mogoče - odbojkarji, tenisači, plesalci...

plavalci, tekači, košarkarji...

in pri fantih - kdo drug kot nogometaši ;))

Delo ni bilo naporno, pa čeprav smo najprej narisali črte in potem čisto vse prostore prekrili z različnimi barvami.

In tule vam en majčken pogled na izdelke pove, kaj vse že znamo in kako zelo upoštevamo likovne naloge.

EKODAN

2008-03-30T11:55:00.007+02:00

Na prekrasno sončno soboto smo se zbrali v šoli, da se pogovorimo o težavah naše ljube Zemljice (za katere smo odgovorni sami!), razmišljamo, iščemo rešitve zanje ter se s podpisom ekolistine zavežemo, da bomo storili vse, kar je v naši majčkeni moči, da ohranimo (rešimo! pravzaprav) dobro in prijazno življenje za vsa živa bitja na našem planetu.

Zgodba o Jakcu, ki se je naučil ločevati odpadke, nas zelo zanima.

Tudi sami poskušamo razvrstiti reči, ki so do sedaj končale v enem samem košu, na tri kupčke: embalažo, biološke odpadke in nekoristne odpadke (papir smo do sedaj že zbirali v ločeni škatli). Spoznavamo, kako pomembna je ponovna predelava: z njo zmanjšamo količino odpadkov, prihranimo pri energiji in varčujemo z naravnimi viri.

Tudi v šoli lahko namesto novih materialov za ustvarjanje uporabimo odpadke: plastenke, staro volno, zapacane kartonaste liste, ki se že dolgo valjajo na dnu omare...

Lotimo se barvanja. Tole bo čudovito rdeče krilce. (Ali pa mogoče srajčica... :)

Punčke bodo potrebovale tudi obraz...

...pa roke in noge tudi.

Seveda brez prikupne pričeske ne gre niti slučajno! Naše gospodične bodo zagotovo nadvse mične.

Pa so res! Fantje jih uspejo pokazati objektivu, punce pa nam skozi vrata pobegnejo v sveže zelen in v soncu žareč atrij. Le kdo lahko v takem vremenu sploh še zdrži nezunaj???

Takole nas sedaj naše ekoprijateljice čakajo v razredu, mi pa medtem uživamo v čudovitem pomladnem dnevu.

ODMORI SO KUL!

2008-03-26T18:40:00.004+01:00

Odmori so prav odlična reč in fotoaparat je ujel le nekaj njegovih podob.

Z računalnikom je vaja v glasovih nadvse zabavna. Ali se omara začne z istim glasom kot opeka?
(Vsi vadimo, eden pa klika :))

A je kdo rekel, da ne maramo sadja? (Te pomarančne čolničke bi še angelčki jedli...)

Winxice so pa itaaak! zakon. (Kaj pa fantje na to pravijo?) V soboto jih bomo pa zaradi šole zamudile, smrk, smrk...

V našem razredu so popularni tako računalniki kot pisalni stroj(čk)i. In sploh ni nujno, da pišejo.

KORENČEK + SKUTA + SOL = NJAM :)

2008-03-24T13:44:00.006+01:00

Šola ni samo spoznavanje števil, glasov, petje, igranje na male inštrumente, slikanje..., ampak tudi bolj praktične dejavnosti, med katere sodi npr. priprava zelo okusnega namaza (treh pravzaprav), s katerim kakšno urico pred kosilom nadvse uspešno utišaš majčkeno lakoto, ki že raste sredi naših trebuščkov.

Po OBVEZNEM! umivanju rok, čiščenju miz in pranju raznoraznih sadežev se najprej lotimo obdelave surovin: lupljenje jabolk,

strganje korenčka, ribanje korenčka,

nato ribanje jabolk,

in ribanje orehov. (Ste opazili, kako spretni smo? Od tega dne naprej smo brez dvoma kvalificirani za pomoč v kuhinji ;)

Ojej, koliko posode se je nabralo... Ampak skupaj jo hitro pomijemo, obrišemo, pospravimo v svoje torbe ali vrnemo v kuhinjo.

Tudi mize je treba spet počistiti in delo gre odlično od rok tako fantom kot deklicam (Punce, ne pozabite tega!).

Sedaj je treba vse sestavine zmešati. A gre sol v korenčkov namaz ali v jabolčni?

Kuharica Mira nam je narezala kruhke, mi pa jih že znamo lepo premazati z namazi (orehov, korenčkov, jabolčni). Pred nami stojijo trije slastni pladnji....

Komaj si utegnemo zaželeti dober tek, že se naše roke stegnejo k dobrotam (joj, kako težko smo jih krotili) in usta so še v tistem hipu polna. Uh, koliko dela imajo!

Prazni pladnji povedo svoje, mi pa lahko rečemo le to: BILO JE ZABAVNO, NJAMNJALNO IN ŠE ZDRAVO POVRHU!

ŠPORTNI DAN

2008-03-11T18:12:00.009+01:00

Zdesetkani zaradi dobro organiziranega napada virusov in bakterij se nas je le deset napremagljivih junakov našega razreda odpravilo v Šport Siti, da si telo okrepimo z vajami in zanimivimi dejavnostmi.

Najprej je na vrsti seveda preoblačenje in priprava. Dvorana je velika (in naši obrazi nekam zaskrbljeni?).

Kdo bo prvi na virtualnem atletskem stadionu? Zaskrbljenosti ni več, pokaže se borbenost (in veselje ob zmagi).

Bolj mahaš, bolj skačeš, bolj cepetaš na mestu..., več možnosti je, da tvoj virtualni škratek prvi priteče v cilj.

Tudi ples brez prikupnega soplesalca je luštna reč...

Le kdo lahko dve uri in pol le miga in miga in miga? Treba je dotočiti gorivo, da lahko mašinca spet potegne.

Hokej, kot se ga ne bi sramoval noben profesionalec.

Divji ali nedivji, ta šport je očitno primeren tudi za kratek razmislek o ??? (Le kdo od odraslih bi to sploh lahko vedel?)

In ko so minili vsi poskoki in odrivi in odboji, smo ugasnili motorje ter...

se utrujeni vrnili v šolo. Na kosilo. (Uhhh, kako nam je tokrat teknilo!)

SREČNO POT, NINA!

2008-03-11T12:47:00.008+01:00

Naša draga Nina Čan odhaja na Japonsko in takole smo se spravili k delu, da ji narišemo in napišemo nekaj v slovo.
Želimo ji, da:
- se bo s sošolci imela rada. (Lea)
- se bo imela na Japonskem lepo. (Ana, Maja)
- bo na Japonskem srečna. (Matej)
- se kmalu vrne, ker jo že pogrešamo. (Hana U., Nina T.)
- hitro ozdravi in da se v novi šoli ne bo prepirala s sošolci. (Hana M.)
- bo na Japonskem zdrava. (Nika)
- se bo imela lepo v šoli. (Nežka)
- bo v novi deželi našla čim več prijateljev. (Yon)
- se okopa v Tihem oceanu, če bo dovolj topla voda. (Luka)
- se bo naučila čim več iger in nas jih naučila, ko se vrne. (Šejla)

Tole pa je še naša umetnina (direktno iz našega srca samo za Nino) in objem naših veselih glavic: SREČNO POT IN KMALU NASVIDENJE!

VOLK IN RDEČA KAPICA IN 1.B

2008-03-03T17:58:00.008+01:00

Naš razred je eden tistih kotičkov sveta, kjer lahko srečate pravljice. Veliko pravljic. Tokrat je ena od njih med nas pripeljala tih teman gozd s hišico na sredi, v kateri živi stara dobra ženica, ki zna šivati čudovite rdeče kapice. Tako čudovite, da deklice ne želijo nositi ničesar drugega kot le te rdeče žametne kapice in potem dobijo ime Rdeča kapica.

Ampak v pravljicah se navadno zgodi kaj nenavadnega, pravzaprav precej grozljivega, če dobro premislimo. Zato se v tem našem tihem gozdu najdeta tudi volk in lovec s puško (o tem, kdo je slab, kdo dober in če je puška potrebna, pa malo kasneje).

En dva tri so bile lutkice narejene in predstava se je lahko začela.

Pred davnimi davnimi časi je živela majhna punčka...

... z imenom Rdeča kapica. Mamica jo je poslala k bolni babici in ji naročila, naj nikar ne skrene s poti.

A kaj, ko se je kmalu od nekod prikazal požrešni volk in Rdečo kapico speljal med rožice, eno lepšo od druge. Kako sploh naj se majhna punčka upre nabiranju cvetic za svojo slabotno babico??? (Ti zviti zviti volk!)

In medtem je hudobec našel babico ter jo z veseljem pospravil v svoj veliiiiikaaanski trebuh.

In ko je Rdeča kapica prispela v babičino hišo s polnim naročjem cvetja, seveda ni opazila ukane in po tistem znanem "BABICA, ZAKAJ IMAŠ PA TAKO VELIKA USTA?" tudi sama končala v volčjem žrelu.

Na srečo pa je strahotno smrčanje zaslišal dobri lovec (s puško) in takoj mu je bilo jasno, da tukaj nekaj ne bo v redu.

Spravil je ubogo babico in Rdečo kapico na svetlo (revici sta bili komaj še živi!),...

...volku pa napolnil trebuh s kamenjem, da se je zrušil in žalostno izdihnil.

Od takrat naprej se nikomur več ni bilo treba bati strašnega volka in Rdeča kapica je lahko nabirala rožice in vandrala naokrog, kolikor ji je srce hotelo.

DRSANJE V POMLAD

2008-02-28T17:53:00.019+01:00

Končno je le prišel dan, ki smo ga izbrali za drsanje. Pravzaprav smo izbrali že enega v januarju, a se je tisti odločil, da ne bo drsal, ampak se bo raje prepustil poležavanju (in se je zato zavil v dež in sivo prejo, mi pa smo morali ostati v šoli).

V Tivoli smo prišli celo malo prezgodaj. Pa nič zato, saj smo si lahko še malo ogledali podvige skupine pred nami. (Mi bomo zagotovo boljši! Drsali smo že vsaj milijonkrat!)

Sploh imamo pa najlepše cofke na svetu!

Na vrsti je že ogrevanje...

... in PRIIHAAAJAAAMOOOO!

Upsss! (Nekateri pridemo malo kasneje.)

Četici se mudi na malico.

Sendvič gre krasno skupaj z napolitanko. (Recept babice?)

Kdo je že drsal vsaj milijonkrat?

Tudi tale dan ni bil posebno vzdržljiv. Nastavil je svoje ledeno lice soncu, ki se je slutilo za oblačkasto kopreno, in mi smo si lahko sezuli tesne drsalke in končno pomigali z vsemi desetimi prsti na nogah. Ah, ti zima zimasta!

RADI IMAMO...

2008-02-20T12:49:00.005+01:00

... mucke, mamice, očke, kužke, brate, sestre, ponije, babice, dedke, učiteljice, rožice, ravnateljico, prijatelje, kuharico,... (vrstni red je včasih odvisen od tega, koliko nas našteti tistega dne ubogajo)

... in seveda drug drugega. (Tole zgoraj smo mi!)

PLAVALNI TEČAJ

2008-02-13T14:02:00.000+01:00

V šolskem bazenu v Tivoliju smo si pridno nabirali plavalnega znanja. Kar 14 dni smo uživali življenje, kot ga živijo žabice, pupki, ribe, vidre, bobri, rakci in druge vodne živalice (plavalna kožica nam je že začenjala rasti).
Tako življenje nam je bilo ZELO všeč! (Mi bi še, še, še...) Starši in učiteljice so nam na koncu z navdušenjem zaploskali, mi pa smo tam pod vodo pustili svoj strah in domov odnesli le priznanja in veliko veselja. Komaj čakamo, da bo spet kakšna prilika za skok v vodo!

PUSTNE SMO ŠEME

2008-02-06T20:02:00.000+01:00

Hip hura - cirkuška predstava,
tralala - zdaj bo pa zabava...

Za začetek je mimo prišel čarovnik s pujskasto roko in čarobnim klobukom (Kdo ga prepozna?). Kmalu pa so se pojavili tudi plesni učitelji...

...in ogreli smo si vse tačke, krilca, kavlje (kapitan Kljuka), brčice, metle in čarobne paličice.

Če si že vse življenje gusar, se plesnih korakov ne naučiš zlahka. Tudi levi, princese, vile in Batmani so imeli najprej težave.

Že prav kmalu pa smo ubranih korakov zaplesali zdaj v levo, zdaj v desno... pa naprej, plosk - plosk, pa nazaj, plosk - plosk...

Bodi Superman, Spiderman ali mala pikapolonica - po končanem treningu smo bili vsi utrujeni.

Krofi so nam dali novo energijo. V tem trenutku smo se preizkusili v limbu.

Nik, Matej in Hana so se kot najboljši iz našega razreda pomerili tudi v velikem finalu.

Za konec pa še nastop pred ostalimi učenci naše šole. A je treba napisati, da smo bili FUL dobri?

PLESNI PETKI

2008-02-06T19:39:00.001+01:00

Vsak petek pride Neva in z njo ples in glasba. Plešejo prsti, trebuščki, glave, noge so pa sploh živahne...

Roka drugo roko poišče in spet se zazibamo...

...tokrat s prijateljem.

Zna kdo ujeti balon z nosom? (Mi še vedno poskušamo.)

Glasba nas ponese kot veter.

In na koncu je kača utrujena. Sladko zadremlje in sanja najčudovitejše sanje na svetu.

ROŽNIK - SPOMINI

2008-02-06T19:07:00.000+01:00

V škatli smo našli zaprašene fotografije z našega izleta na Rožnik tistega davnega jesenskega dne v oktobru. Takrat nam je nekako uspelo ujeti precej megle, ki nam je delala družbo vse do povratka v šolo (noter pa si le ni upala, ha!).
Takole smo se lepo pošlihtali, prijeli še meglo pod roke in pomahali v pozdrav.

Prvi postanek, prvo zavijanje v trebuščkih in še vedno veselo mahanje...

Lakota je res huda reč. V mrazu še bolj napada, zato le hitro v nahrbtnik po sendvič in nadnjo!

Bitka je dobljena, lakota premagana in mi spet veseli (hvala, mami!).

Pot, ki gre navzdol, se nam zdi še posebno prijazna in fajn.

Zebe ptičke, zebe miške, zebe učiteljice, samo nas ne! Do šole kar privriskamo.

VESELE GLAVCE SE PREDSTAVIJO

2008-01-21T16:45:00.000+01:00

Rada se igram s sestrico. Moja najljubša igrača je medvedek. Najbolj žalostna sem bila, ko se je odselila moja teta.

Zame je največji zaklad na svetu moj brat, ker je tako velik. Zelo rad pomagam vsem ljudem.

Doma imam puščavskega skakača Pipija in psa Brika. Vesel sem, ker se bom kmalu preselil v Murgle in bom stanoval blizu šole.

Moja najljubša hrana so raki. Najraje na svetu pa imam svojo družino.

Rad igram igrice na računalniku. Imam tudi morskega prašička Filipa. Ko je prerastel svojo ovratnico, smo mu jo komaj spravili dol.

Moja najljubša igrača je poni. Najraje jem govejo juho. Rada se igram na igrišču in se vozim s kolesom.

Zelo rada se igram s sošolkama Nino in Hano, tudi prijateljico Lano zelo rada obiščem. Moja najljubša knjižna junakinja je Pika Nogavička.

Tudi jaz imam morskega prašička. Zelo rada sem doma, ker imam veliko igrač in se lahko veliko igram, prav tako pa rada hodim na obiske, ker se takrat zabavam.

Zelo rad se igram s kužkom. Najraje jem kruh in pijem jabolčni sok. Imam dva brata - Andreja in Sebastjana.

Zelo sem vesela, ker bom doma kmalu imela akvarij z veliko ribicami. Šolo imam zelo rada, ker so v njej prijazni sošolci in učiteljice.

Srečen sem, ko se z bratom Janom igrava z avtomobilčki ali ko gremo na morje.

Najraje se igram s svojim babybornom črnčkom in svojo najmlajšo sestrično Jano. Žalostna sem, kadar sem bolna in zamudim zanimive reči.

Rada se igram piščančkovo šolo. Moja sestra je učiteljica putka, jaz pa učenec piščanček. V tej šoli se učimo, kako poiskati kakšnega črva in piščančjo himno Pi-pi, igramo pa se gnilo jajce in pišček, ti loviš.

Najraje na svetu crkljam in božam svojega kužka Timija. Kadar hoče ven, trikrat zalaja.

Rada obiskujem babico. Zelo rada imam konje, moja najljubša igračka pa je plišasta panda. Z njo spim in se igram.

Srečen sem, da imam dva bratca. Najraje se igram z avtomobilčki. Jezim se takrat, kadar me babi in dedi hecata.

Najraje imam svojega mucka Donija. Je siv, po hrbtu malo rjav, na vratu pa ima belo liso. Poleti sem rada pri babici v Rogaški, ker ima veliko rožic.

Doma imam hrčka Kikija, ribico Zlatko in psa Kifota. Najlepše se imam poleti, ko smo veliko na morju.